Predstavljajte si

-Mother Mary

Predstavljajte si: budilka, ki ste jo slišali že tolikokrat, da je skoraj ne slišite več, vas nič hudega sluteče prebudi iz sanj. Urnik imate, kot vsak drugi dan, nabito poln. Pravijo, da se po jutru dan pozna, zato si vzamete tistih nekaj minut zase, četudi boste zato urnik zamaknili za akademskih petnajst. Odklenete telefon, ker morate ostati na tekočem z vsem, od vašega privatnega življenja do socio-političnega dogajanja po svetu. Ne pričakujete nič vznemirljivejšega od kakšnega twita ameriškega predsednika, časa za vznemirjanje tako ali tako nimate. Kar naenkrat pa se vam brez opozorila iz nič prikaže objava sosede na socialnem omrežju: "poleti nas bodo izselili". Nobenih odgovorov na kako ali zakaj – le golo dejstvo. Če se že prej niste veselili dneva, se ga zdaj zagotovo ne. Saj vendar nimate časa za takšne eksistencialne krize, še manj za iskanje nove namestitve sredi leta. Hektično vrtite telefon, kličete prijatelje in razne urade. Vse kar ugotovite je, da je to golo dejstvo resnično, odgovorov na vprašanja kako ali zakaj pa nihče nima.

Takšno jutro smo nedolgo nazaj doživeli stanovalci študentskega doma Akademski kolegij. Sprva nas je novica pretresla, a smo se hitro spravili na noge in se začeli organizirati. Za začetek smo potrebovali informacije in odgovore na vprašanja, ki očitno niso nikogar obremenjevala, razen nas.

Akademski kolegij razpolaga z 203 ležišči, polovica teh ležišč je v samskih sobah. Kljub odlični strukturi doma in centralni lokaciji gre za cenovno najugodnejši dom. Za zavod ŠDL, ki mu primanjkuje tako ležišč kot samskih sob, je to velika izguba. Prav tako nikakor ne smemo pozabiti na več sto študentov, ki so v študijskem letu 2018/19, kljub temu da so zadostovali pogojem razpisa, ostali brez obljubljenih ležišč. Gre za študente, ki se bodisi že celo leto vozijo na predavanja, bodisi za sobe plačujejo bistveno več kot si sploh lahko privoščijo. Nekateri prenočujejo celo v hostlih in plačujejo turistično takso.

Ker nas zaradi stanovanjske pogodbe ne smejo vreči na cesto, so nam v ŠDL prisiljeni zagotoviti nadomestna ležišča. Zato so se z Univerzo v Ljubljani že dogovorili, da bodo v prihodnjem študijskem letu Erazmus študentom zmanjšali stanovanjske kapacitete s 400 na 200 mest. To torej pomeni, da bo naslednje študijsko leto na stanovanjskem trgu v Ljubljani slovenskim študentom konkuriralo še dodatnih 200 tujih študentov. Koliko višje bodo najmnine šele takrat, če že zdaj rastejo?

S temi in podobnimi vprašanji smo se obrnili na zavod ŠDL, razne občinske urade, ki bi lahko imeli kakšne koli informacije, in tudi osebno na župana mestne občine Ljubljana. A, kot vemo danes, zaman. Nikjer niso imeli posluha za naše skrbi, nikjer nam niso dali podrobnejših informacij o naši morebiti izselitvi (do danes ne vemo niti, kdaj naj bi ta bila) in nikjer nam niso razložili, kam nameravajo z vsemi študenti, ki ostajajo in ki še bodo brez strehe nad glavo. Župan občine nas je celo odslovil po le 5 minutah, češ da smo študentje državni in ne občinski problem. Na zavodu ŠDL se izgube doma sicer ne veselijo, a časa za pogajanja s požrešno občino nimajo. Poleti morajo vendarle objaviti razpis za prihodnje leto in četudi bo ležišč bistveno premalo, morajo vedeti, koliko jih bo. Vse to poizvedovanje nas je torej pripeljalo le do ene ključne informacije: študentov in naših problemov nihče ne jemlje resno.

Takšen odnos nas je prisilil v akcijo – mogoče svojih ležišč ne bomo mogli rešiti, a ne gre zgolj za naša ležišča. Gre za vse študente v bojda univerzitetnem mestu Ljubljana. Za vse študente danes in vse študente jutri. Gre tudi za odnos kravatarjev do ljudi, katerih usode držijo v rokah. Odločili smo se torej, da ozaveščanje o trenutni stanovanjski problematiki vzamemo v roke kar sami.